Čupkovič most.
Most ili viadukt je rozmeščen v sel’ce Čupkoviči (točnej skazat’, nad nim), ktoro naleži Oton Benderu. A Oton Bender naleži selu Oton, ktoro sostoit iz tri «podsela»: Oton Pole, Oton Brdo i Oton Bender. Medžu stanicami Plavno i Padžene je rozmeščeno stojališče Oton, ktoro na žalost’ ne je snimleno. Zanimlivo je i nazvanje stanici Plavno. Opravdu, selo Plavno, lokal’no središče tutogo kraja, udaleno je od železničnogo puti desjatok kilometrov. V stvarnosti stanice najbližej je Oton Bender, no, gljaduče že je Plavno mnogo/polno večej než Bender, ono polučilo vlasnu stanicu.
Mnogo je pisano na Forume že nekogda sil’ni veter srušil tovarni vlak s Čupkoviča mosta na domi u podnožja. Soglosno nejakim vestjam, pogibnulo četvero ljudi. Govorjut, že v vlake bil i vagon, ktori prevozil ribu, i okol’no naselenje v te dni jedali tol’ko pastervu/pstrug.
Prenosim s jednoj internetovoj stranici vozpominanja bivšego žitelja/obitatelja tutogo kraja, ktori se predstavil kak Pegor:
«Stanica Bender-Plavno bila dolgo vremenno najbližajša svjaz’ Plavenica s Kninom, a ostalim dilom/častju putja i so svetom. Pamjatujem vremena, kogda ješče ne pošel v školu, kak putovali iz Knina v Plavno čobi posetit’ rodbinu ili obrabotat’ zemlju. Stukanje vlaka, kolihanje vagona tretjego razrjada, smeh, razgovor, obči gomon, izmenenje prelepih pejzažov celim putem. Ni jednogo momenta v moih mnogočislenih putovanjah tuda i nazad ne bilo nudno. Pamjatujem to vremeno občej oskudici/nedostatka s nostal’gijej, pre plamenel vsegde sredi nas jedin nepomračeni optimizm. Mi, detki, živeli vo vlasnom svete vesele, radostne, mečtatlive i ničim obuzdavane igre celi den’. Ničo nam togda ne nedostavalo, a vsejaki novi moment mi proživeli jak novu prigodu. Obožali tute putovanja, napolnjene druženjami i novimi poznavanjami. Vlak se ostanovival na poputnih stanicah. Prihodili ljudi, nektore vojdut, a nektore dočekajut tih ktore vihodžut. Na hvilu naš detski misleni tok bil napravjen že tol’ko moment sud’bini idemo s nektorim, kogo može bit’ više nikogda ne stretimo. Kogda prijede do Bendera, tut vijde više než pol-vlaka. Prihodžut nektore ljudi, čobi pomočt’ viložit’ veči. Prihodi konski voz s nekolikimi na nim, ktore torbi s blagami privezli iz Knina, ktore treba odpravit’/prevezt’ v prodavnicu v Bender ili značno dalej do Plavno. Vihodžut muži i ženi, različno odete v živopisnom kolorite, viskačut vesele detki preto odtuda počinajut radost’ prigodi dolgogo putovanja peškom do Plavno. Ljudi formujut koloni, velike ili male grupi, redko sut jedinci/osamočenci v spešačem odhode od stanici. Detki sut vsegde v svojem bege i veselom piske i ščebete. Razgovori, počate v vlake sja ne prerivajut i prodolžajut sja v neprerivnom toke vseju svojeju intensivnostju celi put’. Tol’ko jedinci/osamočenci držat temp i ukrivajut sja za pervimi sklonami, isčezajuče nam iz vida.
Obožal počatok tutogo putja. Pervo projdemo pod malim mostom, pod železnicoju, kak prez nejaki tunel, nalezemo na drugu stranu u železničnoj dragi, a potom putem skroz’ sel’co Čupkoviči s strahopoklonenjem prohodimo pod viaduktom ogromnogo Čupkoviča mosta. Mislil togda v svojej detskoj naivosti, že ljudska ruka nikogda v istorii ne iztvorila ničo više veličestvennej než toj grandiozni objekt. I kogda posle dva časa borzogo hoda dosagnemo na Bašinec i dalej v naše sel’co, meni i dalej pred očami stojal skladni pljas ogromnih kamenih arok togo džina. Nočju sonil ob nim i videl, jak jego budovali.
Cjedinenjem okol’nosti ja i moja sem’ja bili na stanice, kogda uraganska burja srušila tovarni vlak s tutogo mosta. Pamjatujem grozne naleti vetra ktore sja obrušivali na stanični budinok i ktore trjasli okna i žaljuzi. Pamjatujem tesnotu, priglušeni strah velikoj grupi ljudov v čekal’nice, skučene jedni s drugimi. Strah, tesnota, molčanje, priglušeno dihanje, a na-vne razbesnila sja zver’. Ni tutden’ mi ne je jasno s tutoj poluvekovoj distancii, li mi togda jehali iz Knina ili sja vračali do Knina. Bili tam ja, brat i matka. Pamjatujem, že vlaki ne šli i že prijehal tol’ko jedin pasažerski iz Knina, v ktorom bil naš otec, ktori prijehal do nas i zapihal nas vo vlak, ktori vsih nas, prestrašenih v čekal’nice, vratil do Knina. I togda nastupa obraz, ktori bude menja soprovodžat’ celo žitje. Vlak ostavja stanicu i sja vleče do Knina, a za nami ostaje stanični budinok, na ktori sja obrušiva veter, a tam dalej od stanici postepenno sja otvorja pogljad na viadukt, prez ktori vise jak ogromna černa zmija – vlak. Poslednij vagon udaril i razrušil dom u podnožja, a lokomotiv je ješče na moste. Ostale vagoni višut vse do podnožja. I kogda pripomenim Bender i most Čupkoviča, v pamjat’ dojde i toj obraz. A vlak sja pomalo udalja, ja s pritisknutim k steklu nosom nedvižimo gljadem scenu tragedii. Moje dihanje mglit okno, ja jego šibko utiram, ale krivina zatvorjaje vid. Vo vlake tajenje i trevoga. Veter i dalej stava povišat’ učinok i s našim sostavom. Kak od putja, tak odn vetra vagoni s putja opasno naklonjajut sja. Nikto ne govori, nikto ne diše. Prodolžilo sja i nam, detkam, dlja ktorih to bilo tol’ko prodolženje prigodi. A potom nakonec stanica v Knine i žalostno ridanje i gorlenje.
Proživel ja v žitje mnoge vetri i buri, ale nikogda više jak tu pri Čupkoviča moste. I tutden’ sja javlja znovu to, čo ne možem razjasnit’ v pamjati. Že li to bilo moje posledne putovanje vlakom do Plavno, pre našel sobi više ugodni put’ autom, ili moj mozok više ne priznaval ni jedno drugo putovanje, čo može sja merit’ s tim, i že vse ostale prosto vičistil iz pamjati».
Nakonec, začo mene osobno tutij del Ličkoj železnici osobeno intriguje?
Kak hlopec od osem let, putujuči Unskoju železnicoju iz Zagreba do Šibernika (1957), pervi put’ slušal razskaz o «Benderovom viadukte». Pozdnej slušal i čital o slučajah podčas Drugoj Svetovoj Vojni, o napade partizana na železnice Gračac – Knin, ktoroj okazijeju bil miniran/srušen «viadukt Bender», čim na dolgo vremenno (do konca vojni?) prervana železnična svjaz’ medžu Dalmacije i vnutrenostju Hrvatskoj. Ostaje mi i dalej nejasno, čo je opravdu «Benderov viadukt». Je li to Čupkovič most, ili je reč o jednom od mostov ili viaduktov medžu Plavna i Otona?